Želja o posvojitvi otroka, takrat še imenovanega ˝malega črnčka˝je bila v meni prisotna mnogo mnogo let. Ali sem vedela kaj to sploh pomeni? Najbrž ne. Mi je bila pa vedno blizu ideja nekoga rešiti revščine in mu ponuditi topel dom. Če bi vedela kako težka je ta pot, da nekomu rešiš življenje, bi se dvakrat vprašala, a si resnično želim iti po njej. Realnost je namreč takšna. Nekaj kar bi moralo biti enostavno, nekaj kjer bi ti morala država pomagati, stati ob strani, je vse prej kot to. Pot je težka, polna preprek, a na koncu vredna vsakega truda. Trenutek, ko zagledaš slikico otroka, ki so ti ga namenili, je neprecenljiv. Težave s katerimi si se in se še soočaš, se razblinijo. So kot prah, ki ga obrišeš. V trenutku jih ni več. Ostane samo veselje in neizmerna želja čim prej objeti to malo bitje, ki nekje tam daleč čaka nate.
Ni komentarjev:
Objavite komentar