V nedeljo, 21.04.2013 ob 17h bo v večnamenski dvorani v OŠ Kanal ob Soči potekala dobrodelna prireditev ˝Pomagajmo otrokom iz Kambodže˝.

S pomočjo vaših prispevkov bomo vsaj za trenutek privabili nasmeh na obraz vsem otrokom sirotišnice v kraju Dop Krasaing v provinci Batambang, Kambodža. V tej sirotišnici je najina hčerkica preživela svoji prvi dve leti svojega življenja.

Hvala ....

Sambad - Odnosi med nami

www.odnosimednami.si

Včasih se mi zdi, da zaradi vsakdanjega hitenja, nenehnega stresa, neukvarjanja s stvarmi, ki so v življenju resnično pomembne, pozabim na to iz kje izhaja naša princeska. Ko jo danes gledam se mi zdi, kot da je od vedno z nami.
A en sam p...ogled na sliko spodaj me takoj strezni in postavi na realna tla. Ona je ena izmed srečnih. Če lahko temu tako rečem glede na to, da je preživela v svojem kratkem življenju več grdega kot bomo mi v vsem svojem življenju. Še dobro, bi lahko rekli. Ko gledam njo, slike njenih ˝bratcev˝, ˝sestrc˝me stisne pri srcu. Ti otroci so resnično nekaj posebnega. Nimajo nič. Popolnoma nič.Namesto I phona, I-pad-a, konzole, televizije, oblekic, punč ... imajo kamen, odvrženo plastenko, eno punčko, eno oblekico ... a imajo nekaj kar naši otroci ne bodo nikoli imeli. Srečni so. To so tako nesebična, srečna mala bitja, ki bi dali vsem vse, pa čeprav nimajo nič. Na drugi strani imajo naši otroci vse, a bodo tisto raje vrgli stran kot delili še s kom. Zato se vprašam, ji bo tukaj res bolje. Smo jo res pripeljali v boljši svet? Na momente nisem prepričana, da je temu tako. Še posebej tedaj, ko jo gledam kako ona vse deli z vsemi, ko pa sama potrebuje, si želi, pa nobenega od nikjer. Nič čudnega. Naši otroci niso navajeni deliti. Niso vajeni, da poleg njih sploh obstaja še kdo, ki je lahko tako pomemben kot oni. Saj konec koncev niso oni krivi. Krivi so starši, ki svoje otroke pozabijo naučiti, da je ravno tako lepo deliti kot prejemati. A to je žal nekaj kar postaja v današnjem svetu neznanka. Važno je, da imamo in imamo čim več. Če bi vsak od nas daroval samo eno stvar, ki je ne potrebuje več, takšnih punčk, kot je ta mala princeska iz Kambodže, ne bi bilo več. A žal

 

 

Ko so otroci majhni,pomenijo staršem vse. So njihova prva prioriteta. Z odraščanjem se otrok počasi osamosvaja. Od majhnega otroka, ki je mamo in tatu potreboval na vsakem koraku, prihaja v najstniška leta, ko mu starši bolj predstavljajo enega, ki non stop teži, kot pa nekoga v čigar družbi se imajo lepo. Kar pa še ne pomeni, da starše v tistem obdobju ne potrebuje. Zalomi se, ko si tisti,  še nedolgo nazaj popolnoma nebogljen otrok ustvari družino. Kar naenkrat mame (te so v veliki večini problem) svojih sinov (pri hčerah tega problema ponavadi ni) ne želijo, nočejo izpustiti iz svojih rok, misleč, da se le one edine, ki lahko dovolj dobro poskrbijo za svojega sina. Le one vedno kaj on potrebuje, kaj je, kaj ne je, …  In takrat nastane problem. Sin se kar naenkrat znajde med dvema ognjema. Na eni strani je mama, ki bo uporabila vse svoje moči, da ga obdržala na svoji strani, na drugi strani je partnerka, ki jo je izbral in si želi preživeti z njo preostanek svojega življenja. V kolikor ima mama res rada svojega otroka, ga bo pustila, da živi naprej in bo srečna, ker bo videla, da je izbral partnerko, ki ga osrečuje. Ko otrok najde partnerja ne pomeni, da je odnos med njim in starši zaključen. Ravno nasprotno, še bolj se lahko razvije, saj vas bo otrok končno razumel. Mame, ki se tako oklepajo svojih sinov pod pretvezo, da samo one znajo dovolj dobro poskrbeti za njih, v resnici s tem poskrbijo zase in za svoje potrebe. V času vzgajanja so pozabile, da obstaja poleg otroka še kaj drugega in sedaj, ko se je ta ljubljeni otrok, bistvo vsega, center njihovega življenja, odselil, so kot izgubljene. Njihovega glavnega poslanstva ni več. Postale so nepotrebne. Vsaj po njihovem mnenju. In takrat se začnejo problemi, kijim dostikrat ni videti konca …. Ko bi se te mame vsaj za sekundo postavile v kožo sinove partnerke in pomislile kako je bilo njim, ko jim je tašča očitala sleherni korak, bi morda spoznale, da bodo s sinov imele dosti boljši odnos, če ga bodo pustile, da zaživi tako kot si resnično želi in ne tako kot one mislijo, da je prav.

Sambad - Odnosi med nami

www.odnosimednami.si

Čas nazaj sem se spraševala kakšen tip vzgoje je pravilen. Tudi danes se. Rada bi poznala vzgojne metode, ki učinkujejo vedno in povso, a jih žal še vedno ne. Kar pa danes zagotovo vem je to, da ne razumem kako je lahko na svetu toliko razvajenih, egoistično usmerjenih otrok, katerih glavni cilj je, da se zmrdujejo nad vsem in vsemi. To so otroci, ki jih starši vneto učijo, da se svet vrti samo okrog njih, da so vsi ostali otroci slabši, da se ne sme deliti, da se pa lahko v vsakem primeru vzame, ker pač, konec koncev, svet se le vrti okrog njih in njim mora biti vse in vedno na voljo.
Da niti ne govorim, da se te otroke ne uči reči prosim, hvala ... ampak daj in daj takoj. Dober dan, dober večer ... kaj je že to? In starši stojijo poleg teh svojih otrok kot, da so poosebljeni bogovi. A za koliko časa? Starši pozabljajo, da takšni otroci prej ali slej vzorec obnašanja prenesejo tudi na njih in šele takrat se zavejo kaj so naredili. Kako so jih naučili. Celo otroštvo so jih učili, da je spoštovanje brez veze, da se deliti ne sme, da se stvari mora zahtevati .... kako lahko pričakujejo, da to ne bodo preslikali tudi na njih? Starši so konec koncev v njihovem pogledu le sredstvo za dosego cilja. Žalostno, a še kako resnično. Dajte svojemu otroku neizmerno ljubezen, učite ga, da deli s tistimi, ki imajo manj od njega. Naučite ga pozdraviti, poklepetati s starejšimi, naučite ga da je srečen.
Srečen ni otrok, ki ima vse, srečen je tisti otrok, ki se zaveda, da ima vse, pa čeprav lahko nima nič.

Sambad - Odnosi med namiwww.odnosimednami.si

Pravijo, da se veličina človekovega značaja najbolje pokaže v načinu kako se odzove na situacije, ki mu niso všeč. Res je tako. Ko gre vse lepo in dobro, so ljudje večinoma vsi nasmejani, dobre volje, prijazni z vsemi. No, vsaj velika večina od njih je takšnih. Ko pa zalomi, nastane problem. Kar naenkrat stvari ne štimajo več. In kaj je takrat najlepše narediti - zagreniti življenje tistemu, ki mu gre dobro. Konec koncev, zakaj bi se on imel lepo, če se pa jaz nimam. Jaz sem tisti, ki sem pomemben. Okrog mene se mora vrteti ves svet. Kdaj bodo ljudje razumeli, da se svet ne vrti samo in izključno okrog njih. Kdaj bodo razumeli, da je sreča odvisna od nas samih in ne od zunanjih okoliščin, dogodkov ... Kdaj bodo razumeli, da je lepo biti vesel za nekoga drugega, tudi, če tebi v tistem trenutku ne gre ravno najbolje. Najbrž, da nikoli. Ti ljudje so v očeh velike večine ljudi, bogi. Oni so žrtve. Njim se godi krivica. Svet je samo do njih nepravičen. Namesto, da ves svoj čas zapravijo za smiljenje samimim sebi, za uničevanje lepih trenutkov drugim, naj ga raje zapravijo zato, da vzamejo življenje v svoje roke in naredijo nekaj iz njega. Tako bodo lahko srečni oni in ljudje, ki jih obkrožajo.

Sambad - Odnosi med nami
www.odnosimednami.si

http://www.elektronske-knjige.si/knjiga-ko-se-danes-ozrem-nazaj-maja-gerbec.html

Drage žene, matere, gospe, … danes je dan, ki je namenjen samo vam. Za trenutek izklopite dejstvo, da ste mame, žene, poslovne partnerke … za trenutek bodite samo to kar ste - ženske. Vzemite si ta dan in uživajte v njem. Bodite za trenutek egoistične, sebične. Danes vam je to dovoljeno.
Danes je ena in edina naša naloga ta, da poskrbite zase, vaše želje, vaše potrebe … Naredite si ta dan takšen, da boste o njem še dolgo dolgo časa sanjale ..
Vse najlepše ob Dnevu žena …

Sambad - Odnosi med namiwww.odnosimednami.si
http://www.elektronske-knjige.si/knjiga-ko-se-danes-ozrem-nazaj-maja-gerbec.html

Ko malček opazujem ljudi okrog sebe, se zamislim nad videnim ... v kolikor si v poznih tridesetih letih in si še vedno samski, velja, da je s tabo nekaj narobe. Moški samski in v poznih tridesetih je po splošnih merilih družbe v kateri živimo, ali babjek ali mamin sinček. Kakor koli, ne en ne drugi nista najbolj zaželjeni ˝vrsti˝na svetu. Na drugi strani samska ženska v poznih tridesetih letih velja ali za zadrto, frigidno poslovno žensko ali pa je tako ˝grda˝, da je pač enostavno nihče noče niti pogledati.
Da bi se izognili tej družbeni stigmatizaciji ljudje, še posebej tisti čez trideset, dobesedno rinejo v zveze. Prav jim pride prvi/prva, ki takrat pride mimo. Tako zadovoljijo tako nenapisanim normam družbe, kot svojim staršem, ki pri tistih letih že na veliko hrepenijo po vnukih. Super, bi lahko rekli. Zadovoljene vse stranke v procesu. A kaj, ko temu ni tako. Ni ga bolj mučnega kot gledati par, ki ni za skupaj, kako se na vse pretege trudi biti skupaj. Pa ne zaradi ljubezni, saj se ponavadi niti ne dobro poznajo, ampak zgolj iz strahu, da bodo ostali sami. Kaj je res tako hudo biti samski?  Kaj res samski človek ne more biti srečen samo zato, ker družba tako meni. ne vem, mogoče bi bilo kdaj za upoštevati pregovor naših sosedov, ki pravi ˝Meglio da soli che male accompagnati.˝ ...
Kdo ve, mogoče se pa izkaže za zmagovalno formulo. Potrebno je živeti v skladu z našimi željami, načeli, vrednotami ... le tako bomo resnično srečni. Je ni osebe, ki bi nas lahko osrečila bolj, kot lahko osrečimo sami sebe!

Sambad - Odnosi med namiwww.odnosimednami.si
http://www.elektronske-knjige.si/knjiga-ko-se-danes-ozrem-nazaj-maja-gerbec.html

V življenju vsak izmed nas sreča ogromno število ljudi. Ene le za trenutek, druge za nekaj časa, a le redke za vedno. Z določenimi ljudmi se ukvarjamo enostavno in zgolj zato, ker se pač moramo. Največkrat velja to za ljudi v službi. Ali so nam fajn ali ne, je v resnici povsem obrobnega pomena. Z njimi moramo shajati.No, seveda, če ne želimo, da se vsakodnevnih preživetih osem ur v službi, sprevrže v pravo nočno moro.
Drugo pa je kaj počnemo, s kom se družimo v svojem zasebnem življenju. Tu načeloma izbiramo ljudi katerih družba nam ustreza. no, vsaj bilo naj bi tako. A tudi tukaj se rado zatakne. Družina, ožje, daljnje sorodstvo, partnerjeva družina ....slednji nam morajo ustrezati, ne glede na to ali imamo z njimi sploh kaj skupnega ... Druženje z njimi je zaželjeno, ker pač kri ni voda. Pri temu moramo čez svoja razmišljanja, načela ..., ker je pač to sorodstvo. Ne glede na to ali bi se z njimi družili, če bi ne bili del sorodstva, se sedaj moramo prav in izključno zaradi slednjega.
Življenje je kratko. Eno samo možnost imamo, da živimo tako kot želimo. Na vsakem koraku se znova in znova srečujemo z raznimi preprekami s  katerimi nam življenje dnevno postreže. Zakaj ne bi bile vsaj tiste stvari na katere lahko vplivamo, takšne kot si mi želimo. Če se z določenimi ljudmi, pa čeprav so del tvoje družine, sorodstva ... ne razumeš, ni nič narobe. Z vsemi se pač ne moreš. Važno je, da nikoli nikomur ne želiš slabo. Druži se pa le s tistimi, ki ti že ob pogledu nanje, pričarajo nasmeh na obraz in toplino v srce. Ti so vredni našega dragocenega časa.

Sambad - Odnosi med namiwww.odnosimednami.si