Ko so otroci majhni,pomenijo staršem vse. So njihova prva prioriteta. Z odraščanjem se otrok počasi osamosvaja. Od majhnega otroka, ki je mamo in tatu potreboval na vsakem koraku, prihaja v najstniška leta, ko mu starši bolj predstavljajo enega, ki non stop teži, kot pa nekoga v čigar družbi se imajo lepo. Kar pa še ne pomeni, da starše v tistem obdobju ne potrebuje. Zalomi se, ko si tisti, še nedolgo nazaj popolnoma nebogljen otrok ustvari družino. Kar naenkrat mame (te so v veliki večini problem) svojih sinov (pri hčerah tega problema ponavadi ni) ne želijo, nočejo izpustiti iz svojih rok, misleč, da se le one edine, ki lahko dovolj dobro poskrbijo za svojega sina. Le one vedno kaj on potrebuje, kaj je, kaj ne je, … In takrat nastane problem. Sin se kar naenkrat znajde med dvema ognjema. Na eni strani je mama, ki bo uporabila vse svoje moči, da ga obdržala na svoji strani, na drugi strani je partnerka, ki jo je izbral in si želi preživeti z njo preostanek svojega življenja. V kolikor ima mama res rada svojega otroka, ga bo pustila, da živi naprej in bo srečna, ker bo videla, da je izbral partnerko, ki ga osrečuje. Ko otrok najde partnerja ne pomeni, da je odnos med njim in starši zaključen. Ravno nasprotno, še bolj se lahko razvije, saj vas bo otrok končno razumel. Mame, ki se tako oklepajo svojih sinov pod pretvezo, da samo one znajo dovolj dobro poskrbeti za njih, v resnici s tem poskrbijo zase in za svoje potrebe. V času vzgajanja so pozabile, da obstaja poleg otroka še kaj drugega in sedaj, ko se je ta ljubljeni otrok, bistvo vsega, center njihovega življenja, odselil, so kot izgubljene. Njihovega glavnega poslanstva ni več. Postale so nepotrebne. Vsaj po njihovem mnenju. In takrat se začnejo problemi, kijim dostikrat ni videti konca …. Ko bi se te mame vsaj za sekundo postavile v kožo sinove partnerke in pomislile kako je bilo njim, ko jim je tašča očitala sleherni korak, bi morda spoznale, da bodo s sinov imele dosti boljši odnos, če ga bodo pustile, da zaživi tako kot si resnično želi in ne tako kot one mislijo, da je prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar