Včasih se mi zdi, da zaradi vsakdanjega hitenja, nenehnega stresa, neukvarjanja s stvarmi, ki so v življenju resnično pomembne, pozabim na to iz kje izhaja naša princeska. Ko jo danes gledam se mi zdi, kot da je od vedno z nami.
A en sam p...ogled na sliko spodaj me takoj strezni in postavi na realna tla. Ona je ena izmed srečnih. Če lahko temu tako rečem glede na to, da je preživela v svojem kratkem življenju več grdega kot bomo mi v vsem svojem življenju. Še dobro, bi lahko rekli. Ko gledam njo, slike njenih ˝bratcev˝, ˝sestrc˝me stisne pri srcu. Ti otroci so resnično nekaj posebnega. Nimajo nič. Popolnoma nič.Namesto I phona, I-pad-a, konzole, televizije, oblekic, punč ... imajo kamen, odvrženo plastenko, eno punčko, eno oblekico ... a imajo nekaj kar naši otroci ne bodo nikoli imeli. Srečni so. To so tako nesebična, srečna mala bitja, ki bi dali vsem vse, pa čeprav nimajo nič. Na drugi strani imajo naši otroci vse, a bodo tisto raje vrgli stran kot delili še s kom. Zato se vprašam, ji bo tukaj res bolje. Smo jo res pripeljali v boljši svet? Na momente nisem prepričana, da je temu tako. Še posebej tedaj, ko jo gledam kako ona vse deli z vsemi, ko pa sama potrebuje, si želi, pa nobenega od nikjer. Nič čudnega. Naši otroci niso navajeni deliti. Niso vajeni, da poleg njih sploh obstaja še kdo, ki je lahko tako pomemben kot oni. Saj konec koncev niso oni krivi. Krivi so starši, ki svoje otroke pozabijo naučiti, da je ravno tako lepo deliti kot prejemati. A to je žal nekaj kar postaja v današnjem svetu neznanka. Važno je, da imamo in imamo čim več. Če bi vsak od nas daroval samo eno stvar, ki je ne potrebuje več, takšnih punčk, kot je ta mala princeska iz Kambodže, ne bi bilo več. A žal