Ko malček opazujem ljudi okrog sebe, se zamislim nad videnim ... v kolikor si v poznih tridesetih letih in si še vedno samski, velja, da je s tabo nekaj narobe. Moški samski in v poznih tridesetih je po splošnih merilih družbe v kateri živimo, ali babjek ali mamin sinček. Kakor koli, ne en ne drugi nista najbolj zaželjeni ˝vrsti˝na svetu. Na drugi strani samska ženska v poznih tridesetih letih velja ali za zadrto, frigidno poslovno žensko ali pa je tako ˝grda˝, da je pač enostavno nihče noče niti pogledati.
Da bi se izognili tej družbeni stigmatizaciji ljudje, še posebej tisti čez trideset, dobesedno rinejo v zveze. Prav jim pride prvi/prva, ki takrat pride mimo. Tako zadovoljijo tako nenapisanim normam družbe, kot svojim staršem, ki pri tistih letih že na veliko hrepenijo po vnukih. Super, bi lahko rekli. Zadovoljene vse stranke v procesu. A kaj, ko temu ni tako. Ni ga bolj mučnega kot gledati par, ki ni za skupaj, kako se na vse pretege trudi biti skupaj. Pa ne zaradi ljubezni, saj se ponavadi niti ne dobro poznajo, ampak zgolj iz strahu, da bodo ostali sami. Kaj je res tako hudo biti samski?  Kaj res samski človek ne more biti srečen samo zato, ker družba tako meni. ne vem, mogoče bi bilo kdaj za upoštevati pregovor naših sosedov, ki pravi ˝Meglio da soli che male accompagnati.˝ ...
Kdo ve, mogoče se pa izkaže za zmagovalno formulo. Potrebno je živeti v skladu z našimi željami, načeli, vrednotami ... le tako bomo resnično srečni. Je ni osebe, ki bi nas lahko osrečila bolj, kot lahko osrečimo sami sebe!

Sambad - Odnosi med namiwww.odnosimednami.si
http://www.elektronske-knjige.si/knjiga-ko-se-danes-ozrem-nazaj-maja-gerbec.html